Zagotovo je bil odstop Marjana Šarca s položaja predsednika manjšinske vlade veliko presenečenje. Kot je povedal, s tako »podporo« koalicijskih partnerjev ne more izpolniti zavez, ki jih je sprejela vlada in so jih zapisali v koalicijski pogodbi. V resnici so se posamezna ministrstva začela odmikati od ciljev, ki bi jim morali slediti, kaplja čez rob pa je bilo mešetarjenje strank in poslancev koalicije ob sprejemanju zakona o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

Ne gre se slepiti, da raznovrstne interesne skupine skušajo ohraniti svoj vpliv in privilegije in s tem vplivati na sprejemanje zakonov. To je pač del resnične politike, sprevrženo pa je, če predstavniki ljudstva brez sramu »pohodijo« osnovne zaveze, ki so jih dali volivcem, in si s tem odprli vrata v parlamentarno dvorano. Takšni preobrati so se dogajali že v preteklosti, vendar kakih resnih posledic ni bilo. Zato ni presenetljivo, da v javnosti prevladuje prepričanje, da državo v resnici vodijo interesi, ki imajo dovolj kapitala in...

Za slovenske zmage

Vsi ljudje si želimo, da bi lahko živeli dostojno življenje in bi se voditelji, ki vodijo našo skupnost, zavedali odgovornosti, ki so jo prevzeli. Žal mnogi od tistih, ki odločajo o našem vsakdanu, tej nalogi niso kos. Bolj kot skrb za skupno dobro, jih vodi sla po oblasti in osebnem bogastvu. Tu jim rade volje pomagajo nevidni pokrovitelji, ki prihodnost merijo predvsem po količini svojega bogastva. Pri tem jih nič ne ustavi, ne slišijo krikov otrok, ki zaradi prerivanja kapitalskih interesov umirajo zaradi lakote ali pomanjkanja zdravil. Ne, njihovo vodilo je za vsako ceno povečati dobiček in gospodarsko rast, in to ne glede na posledice, ki jih povzroča ta požrtnost. To je pravzaprav prevladujoč vzorec v današnjem svetu in praviloma največjo ceno tovrstne globalne norosti plačujejo tisti, ki so najranljivejši.

Predsednik vlade Marjan Šarec in koalicijski partnerji so se lahko po drugem glasovanju v parlamentu oddahnili. Proračuna za leti 2020 in 2021 so poslanci potrdili z zadostnim številom glasov, zato lahko zdaj vlada upravlja državo v okviru začrtanih financ. Pri tem računa, da se bo gospodarska rast ohranila in bodo prilivi dovolj veliki, da bodo »pokrili« proračunska predvidevanja. Ob tem velja opozoriti vsaj na dve okoliščini. Prvič, državni proračun je po obsegu največji doslej, in drugič, predsednik vlade in koalicijski partnerji...

Za slovenske zmage 

V razprave o državnem proračunu se poleg politikov radi vključujejo tudi podjetniki, še posebej glasni so predstavniki zbornic. Ti vztrajno ponavljajo, da je država skoraj sovražno nastrojena do podjetnikov, kar naj bi se kazalo v prevelikih stroških dela. Pa je to res? Poštena primerjava z razmerami v drugih državah evrskega območja nam pokaže, da je Slovenija v tem pogledu nekje v »zlati sredini«, pri čemer pa krepko zaostaja pri obremenitvi dobičkov in premoženja. Zakaj je tako, nikoli ne izvemo, kot tudi ne izvemo, zakaj moramo davkoplačevalci »solidarno« pokrivati zavožene gospodarske projekte in krpati luknje, ki so jih izkopali bankirji. O tem smo veliko slišali, težava je v tem, da do zdaj še ni prišlo do kaznovanja krivcev za naše težave.

Za slovenske zmage

Nekoliko starejši bralci se najbrž spomnijo časa, ko so mešetarji na živinskih sejmih posredovali pri prodaji in nakupu živine in za to »uslugo« običajno od prodajalca dobili nekaj plačila. Njihova vloga je bila v bistvu enostavna. Živino, ki je bila naprodaj, so »strokovno« ocenili in predlagali, kolikšna naj bo kupnina. S tem namenom so konjem pogledali v zobe, kravam so dvigovali rep, da bi ugotovili, kolikokrat so povrgle, in po vimenu ocenili, koliko mleka dajejo. Danes v naših krajih takih posrednikov oziroma mešetarjev na sejmih ni več, saj imajo rejci za vse živali listine, ki zagotavljajo, da kupec ne bo kupil mačka v žaklju. Pojavili pa so se novi mešetarji, ki so si nadeli različne zveneče nazive, v bistvu pa jim gre predvsem za provizije pri podaji.

Statistika pravi, da smo v Sloveniji lahko še kar zadovoljni. Nadaljuje se gospodarska rast, izvoz je še naprej zelo visok, še posebej je spodbudno, da na tuje prodamo vse več izdelkov z visoko dodano vrednostjo. Povečuje se tudi domača poraba, kar pomeni, da se povečujejo dohodki prebivalstva, tudi proračun je rekordno visok. Vsi ti podatki po mnenju predsednika vlade pritrjujejo njegovemu prepričanju, da vlada dela dobro. V opoziciji temu seveda oporekajo in trdijo, da Šarčeva vlada v resnici ni storila nobenega resnega premika, da vse ostaja isto. Vlada po njihovem mnenju ni niti začela izvajati sprememb, ki bi odpravile težave v zdravstvu, odlaša z reformo pokojninskega sistema, zakona o demografskem skladu še ni na vidiku, pri javnem naročanju se še vedno ne moremo znebiti vtisa, da so velike naložbe prepletene s korupcijskimi tveganji.

Prihodnje tedne bomo z nestrpnostjo čakali na izid pogajanj o novem vodstvu Evropske unije. Za predsednico komisije Ursulo von der Leyen slutimo, da bo odločno vodila »evropsko vlado«, vendar se bodo morale članice najprej dogovoriti, kaj je ta čas za skupnost najpomembnejše. Pred evropskimi volitvami smo od tistih, ki so se potegovali za sedež v Evropskem parlamentu, slišali veliko obljub, zdaj bo prišel čas, ko bomo videli, ali bodo držali besedo. V preteklosti so velikokrat preslišali opozorila, da morajo bolj kot kapital poslušati zahteve državljanov, ki jih predstavljajo.

Za slovenske zmage 

Bili so časi, ko se o vladarjih ni spraševalo. Odločali so v Rimu, kjer so za svojo »milost« postavili tudi ceno. Vladarsko čast je moral prejemnik tega naziva plačati z ustrezno malho zlatih goldinarjev. In po poimenovanju »od boga in njegovega zemeljskega namestnika« je zakonito ožemal svoje podložnike za svoj žep in nenasitno rimsko blagajno. Bilo je veliko uporov proti tovrstni »krščanski solidarnosti«, najuspešnejši pa je bil Lutrov protestantizem. V bistvu je šlo za to, ali bodo nemški fevdalci plačevali davek rimskemu papežu ali pa bodo denar svojih tlačanov porabili po svoji volji. Navsezadnje gre pri oblasti predvsem za denar.

Za slovenske zmage

Ameriški predsednik Trump je sporočil, da so ZDA zvišale carine na kitajsko blago na 25 odstotkov, in na to odločitev so Kitajci odgovorili z enakim ukrepom ter zvišali carine na ameriško blago za enak odstotek. Prav tako so Američani napovedali carine na uvoženo blago iz držav Evropske unije (zlasti avtomobile). Poleg tega s sankcijami grozijo državam, ki bodo gospodarsko sodelovale z Venezuelo in Iranom. Poleg vsega krepijo svojo vojaško navzočnost na Srednjem vzhodu, s čimer želijo podkrepiti svoje nasprotovanje krepitvi iranske vloge v bližnjevzhodnem konfliktu. Pri vseh teh potezah pa mora ameriška vlada upoštevati, da ni edini igralec v vse bolj povezanem svetu. Vsak od igralcev ima v tej »igri« svoje načrte, pri čemer je še posebej pomembno upoštevati, kakšne karte imata »v rokah« poleg Amerike še Rusija in Kitajska. Poleg gospodarske imata tudi spoštovanja vredno vojaško moč.

Za slovenske zmage

Najbrž ni preveč tvegana napoved, da bi se slovenski državljani tudi v sedanjih razmerah večinsko odločili za članstvo naše države v Evropski uniji. Morda bi bilo število podpornikov take odločitve nekoliko manjše kot leta 2003, vendar še zmeraj dovolj prepričljivo. K takemu prepričanju nas spodbuja dejstvo, da so se gospodarske razmere v državi tudi zaradi članstva v skupnosti evropskih narodov in držav vendarle izboljšale. Drži, lahko bi dosegli več, vendar so za neuspehe krivi predvsem naši politiki. Ti so namreč brez treznega razmisleka prepogosto sledili »priporočilom«, ki so v naše družbene in gospodarske razmere vsiljevala rešitve, ki so bolj kot nam koristile»priporočiteljem«. No, lahko se tolažimo z dejstvom, da bi bilo najbrž še slabše, če bi ostali zunaj Evropske unije. Tudi na povsem osebni izkušnji lahko ugotovimo, da živimo bolje tudi zaradi vključenosti naše države v evropske gospodarske in politične tokove.