Za slovenske zmage

Težko je ohraniti zakon, če eden od zakoncev ne sprejema vseh posledic dogovora o skupnem življenju tako »v dobrem kot slabem«. To je poglaviten razlog, zakaj se je več kot polovica volivcev Združenega kraljestva odločila, da je prišel čas, ko je treba izstopiti iz Evropske unije in začeti znova. Eno od gesel, ki jih razglašajo zagovorniki brexita, je »Britanija naj bo spet velika«. Nekdaj je bila, še zlasti v 19. stoletju, ko v britanskem imperiju sonce nikoli ni zašlo in je kraljeva mornarica obvladovala vsa svetovna morja.

Kar pogosto slišimo politike govoriti o človekovih pravicah in njihovem varovanju. Vzpostavljena je celo mednarodno veljavna zakonodaja, ki naj bi jih varovala. Te pravne norme izhajajo iz temeljne listine Organizacije združenih narodov, ki vsem ljudem zagotavlja enake pravice ne glede na spol, raso, veroizpoved ali socialni položaj. Tako naj bi bil vsem ljudem zagotovljen dostop do izobraževanja, zdravstvenega varstva, hrane in ne nazadnje tudi do izražanja verskih prepričanj. V resnici vsaj tretjini človeštva te pravice niso dosegljive, še najbolj bode v oči, da to krivico najbolj kruto občutijo otroci.

Živimo v svetu, ki je poln nasprotij. Včasih je to dobro, saj nas težave spodbujajo k iskanju rešitev, in to je spodbuda za napredek. V resnici večina ljudi danes živi bolje kot pred desetletji. Kitajska je na primer dosegla neverjeten napredek. Ne le da so odpravili lakoto, postali so gospodarsko močna država, ki pomembno vpliva na razmere po vsem svetu. Njihov napredek ponazarja izrek, da za mačko ni pomembno, ali je bela ali črna, pomembno je, da lovi miši. Drugače povedano, ideologija ne sme biti ovira za dosego zastavljenih ciljev.

Svet in človeštvo sta na prelomnici. Gre za izbiro, da se zavemo svoje odgovornosti za prihodnost ne samo vsakega od nas, ampak tudi zanamcev. Najmanj, kar lahko naredimo, je ohranjanje okolja, ki bo omogočalo njihovo preživetje. Do zdaj smo bili v tem pogledu zelo nemarni. Naša prva skrb bi zato morala biti ohranjanje zdravega okolja. Za božjo voljo, prenehajmo odmetavati smeti, ki uničujejo naš življenjski prostor. Vprašajmo se, kakšno vodo bomo pili čez deset ali dvajset let, če bomo v potoke metali kemikalije, ki se ne razgradijo v stoletju.

Za slovenske zmage

Ameriški predsednik Donald Trump je za vodilo svojega predsednikovanja razglasil geslo Najprej Amerika. V bistvu gre njegovo vodilo razumeti kot sledenje politiki, ki bo za državo, ki jo vodi, najbolj uspešna. V tem pravzaprav ni najbolj izviren, veliko pred njim je drug ameriški predsednik sodržavljanom rekel, ne sprašuj, kaj naj država naredi zate, pomembno je, kaj boš ti naredil za državo. Drugače povedano, država je lahko uspešna, če jo razumejo in sprejemajo njeni državljani.  Na to sta se sklicevala tudi libijski voditelj Gadafi in iraški voditelj Husein. Oba so Američani oziroma njihovi pomočniki zrušili in ubili. To so v libijskem primeru utemeljevali s podporo demokratičnim spremembam, v Iraku pa so zaznali nevarnost uporabe kemičnega orožja. Po dostopnih podatkih je šlo v obeh primerih za laži.

Kdor koli vstopi v igralnico, bi se moral zavedati, da iz nje le redki izstopijo kot zmagovalci, igralnica je pač zasnovana tako, da v seštevku vselej zmaga. Svojevrstna igra na srečo je tudi politika, v njej nastopajo igralci, ki žetonov ne kupujejo s svojim denarjem, temveč se igrajo z usodo svojih državljanov. Ameriški predsednik Donald Trump je v to igro vstopil z geslom »Najprej Amerika!«, kar je v bistvu zelo razumljivo. Vsakdo, ki se povzpne na položaj voditelja države, bi pač moral delovati v njeno korist in dobrobit državljanov, ki jih zastopa. V ameriškem primeru se prva težava pojavi že pri vprašanju, koga sedanji predsednik pravzaprav na svojem položaju predstavlja oziroma zastopa. Po odločitvah, ki jih je do zdaj sprejel, bi smeli sklepati, da ga vodi predvsem interes kapitala oziroma velikih korporacij, ki obvladujejo ameriško družbo.

Predvolilna tekma je bila svojevrsten oglaševalski festival. Slišali smo veliko obljub, kandidati za poslanske sedeže so se trudili, da bi se predstavili kot ljudje, ki bodo obljube tudi izpolnili, in Slovenija bo postala vzorno urejena in pravična država. Toda izkušnje nas učijo, da so politiki bolj kratkega spomina. Ko se prerinejo do oblasti, praviloma pozabijo, kaj so obljubljali volivcem. Za letošnje parlamentarne volitve je značilno, da je sodelovalo zelo veliko strank oziroma list in dobrih tisoč kandidatov se je nadejalo dobro plačane službe in vstop v družbo tistih, ki odločajo o usodi državljanov. Le devetdesetim je uspelo, poraženci bodo svoje razočaranje skušali prikriti in se morda poskušali zavihteti na oblast na naslednjih volitvah. Do takrat pa bodo kritizirali oblastnike, ki niso kos vodenju države. Skratka, nič novega.

O pripravljenosti vojske oziroma oboroženih sil posamezne države praviloma ni veliko javnih razprav. Kadar se parlamentarci pogovarjajo in odločajo o varnostni strategiji in nakupih orožja, so njihova zasedanja praviloma zaprta za javnost, čeprav gre za velike denarje. Seveda je razumljivo, da je skrb za varnost države skrbno varovana skrivnost, vendar tisti, ki obvladujejo trgovanje z orožjem, najdejo pot do potrebnih informacij. Tako na primer diplomatska predstavništva obveščajo svoje vlade o »stanju duha« v posamezni državi in na podlagi...

Za slovenske zmage 

Pravijo, da so volitve praznik demokracije, takrat naj bi volivci odločili, kdo bo v njihovem imenu vodil državo. To prepričanje velja vse od časa francoske revolucije, ko so obubožane množice brezpravnih tlačanov nasilno odstranile oblastnike, ki so jim svetovali, naj »jedo potico, če nimajo kruha«. V bistvu je v geslu o svobodi, bratstvu in enakosti zajeto bistvo družbe, ki temelji na delu in povezanosti ljudi in postavlja na prvo mesto odgovornost in pravice državljanov, ki na volitvah odločajo, kdo jim bo vladal.

Olimpijske igre naj bi bile predvsem praznik športa in priznanje vsem tistim, ki sledijo plemenitim ciljem, povezanim s tekmovanji na najvišji ravni. Tudi letošnje zimske olimpijske igre so potekale pod geslom, naj šport spodbudi krepitev miru in sodelovanje med narodi. To je še posebej pomembno sporočilo na korejskem polotoku, kjer se je pred dobrimi 50 leti zgodila najbolj krvava vojna po svetovni moriji. Formalno se korejska vojna še ni končala, Severna in Južna Koreja sta se dogovorili samo za premirje. Morda se ta negotovost vendarle lahko usmeri k trajnemu miru, kar bi pomenilo velik napredek ne le v tem delu Azije, temveč tudi po vsem svetu. Zaostrovanje na korejskem polotoku je namreč grozilo, da se bo svet srečal z realno možnostjo izbruha jedrskega spopada.