SMEH JE POL ZDRAVJA

Na podlagi dolgoletnih izkušenj pri delu s strankami vedno znova ugotavljam, da jim je skupnih več dejavnikov, med drugim ubadanje s težavami, zaskrbljenost in negativen pogled na življenje in svet. Na koncu dneva si zapomnijo pretežno samo tisto, kar jim ni šlo ali ni uspelo, ne opazijo pa vsega lepega, kar se je zgodilo. Lepo vreme, pojoče ptice, zdravje, ki ga imajo, svoboda, prijazni sosedje … To je menda nekaj, kar je samo po sebi umevno, kot da jim pripada, in o tem ne velja sploh razmišljati. Pa ni res. Vsak bi moral gojiti hvaležnost, da mu je bil podarjen še en dan, saj nihče ne ve, koliko časa mu je še ostalo. In živeti je lepo, če se odločimo, da bomo na življenje pogledali s svetle strani in se kdaj pa kdaj nasmejali. Ne samo drugim, tudi samim sebi.

SPREJETI SEBE

Naši naročniki in predvsem naročnice pogosto pokličejo za nasvet v skrbi za svoje bližnje, otroke in vnuke. Vidijo, da nekaj ni v redu, ne znajo ali pa ne smejo pomagati, kar jih pogosto pripelje v stisko. Na primer, kako vnukinji, ki odrašča in sklepa, da jo bodo drugi sprejemali le, če bo lepa in vitka, ali vnuku, ki se začne izčrpavati s telesno vadbo in je vedno bolj obseden s tem, kako je videti, pomagati, da bi se boljše počutila v svoji koži in se začela sprejemati takšna, kot sta, in se ne obremenjevala le zaradi zunanjega videza.

SPREMINJANJE NAVAD

Naročnica, ki me je obiskala na začetku leta, se je odločila shujšati. In to ne prvič, a ji je še vsakokrat do zdaj spodletelo. Nekaj časa se je držala obljube, da bo spremenila življenjski slog, čez čas pa ji je zmanjkalo vneme in zelo hitro se je vrnila v stare vzorce razmišljanja in delovanja. Razočarana je nad seboj in prepričana, da ji nikoli ne bo uspelo.

Ali ste kdaj pomislili, zakaj nekaterim zmeraj znova spodleti? Prepričana sem, da gre najmanj za dvoje: za prevelike cilje v prekratkem času in pomanjkanje vztrajnosti. Med željo, da bi nekdo shujšal za dvajset kilogramov, in dejansko uresničitvijo sta potrebna delovanje na daljši rok in čas. Spomnim se dvojčkov, moških v zrelih letih, s katerima sem se na terapiji med drugim pogovarjala tudi o preveliki teži, ki ju muči, o zadihanosti in potenju ob najmanjšem naporu.

OSAMLJENOST

Za nami so prazniki. Žal to ni čas veselja, radosti in družinske povezanosti za vse ljudi. Med nami so tudi osamljeni posamezniki, za katere je to čas, ki bi ga najraje prespali in se zbudili v prvi delovni dan, ko življenje spet teče v ustaljenem ritmu. Osamljenost ni isto kot biti sam, saj se ima posameznik lahko dobro sam s seboj in uživa v svoji družbi. Gre za notranji občutek praznine in zapuščenosti, ko se zdi, da smo odrezani od drugih ljudi, pa čeprav so fizično okrog nas.

Osamljenost je stanje duha, ki hrepeni po sprejetosti, a je ne zmore sprejeti in ne obdržati. Upokojitev je lahko takšna prelomnica. Nekateri potožijo, da je najhujše soočenje s samim seboj in z vsem tistim, pred čimer so bežali vse življenje. To so občutki strahu, praznine, pomanjkanja varnosti, nesprejetosti in neljubljenosti, nezmožnosti biti v resnici to, kar si. Običajno izvirajo iz najzgodnejših odnosov, se pa okrepijo, ko jih ni več mogoče zakrivati z neštetimi opravki in obveznostmi, da se človek le ne bi spoprijel z neprijetnimi občutki. Ta pojav je še pogosteje prisoten pri moških. S staranjem ni nič lažje, ravno nasprotno.

TEŽAVNA NAJSTNICA

Dolgoletna naročnica bi rada pomagala hčerki z nasvetom, kako ravnati z uporniško najstnico. Doma je kot na bojišču, hčerka mami odgovarja večinoma v enozložnicah ali pa se v nedogled zapletata v prepire, zaradi katerih so vsi slabe volje. Do 16. leta je bilo vse v redu, upoštevala je pravila in ubogala. Zdaj hči ne najde več načina, kako se zbližati z mladostnico, še posebej pa jo skrbi, ker je vnukinja svoji mami že dvakrat zagrozila s samomorom.

Vsako grožnjo s samomorom je treba vzeti resno, nikoli namreč ne vemo, koliko resnice je v tem, in v navalu čustev lahko pride tudi do tragedije. V zvezi s tem obstaja nekaj neresnic, na primer: tisti, ki govori o samomoru, ga nikoli tudi ne naredi. Ali pa da ni samomora brez poslovilnega pisma. Opazujmo svojega bližnjega in bodimo pozorni na izgubo smisla, zanimanj, črnogledost, osamitev, drogiranje, depresivnost, razdajanje svojih stvari … Zaupajte težave psihologu, zdravniku, poiščite pomoč ne le za bližnjega, ampak tudi zase. Marsikaj tudi sami narobe delamo, ker ne znamo drugače.

MOČ MISLI

Po pomoč je prišla šestinšestdesetletna naročnica. Pred tremi leti je začela doživljati panične napade, najprej občasne, potem pa vedno pogostejše. Zdravnica ji je predpisala antidepresive, ki jih je jemala do letošnjega poletja. Jeseni so se napadi ponovili, zato se je odločila poiskati mojo pomoč, saj se zaveda, da tablete omilijo simptome, ne pozdravijo pa vzroka, zakaj se je vse skupaj sploh začelo. Zdaj živi v stalnem strahu, kdaj se bo napad ponovil, zaradi česar jo je strah gneče, zaprtih prostorov, celo avtomobila si ne upa več voziti sama. Svojci je ne jemljejo resno, saj menijo, da je samo preveč živčna in vidi strahove, kjer jih ni.

ODGOVORNOST

Naročnica mi je na srečanju razložila, da je odrasli sin, ki živi z njima, nezadovoljen s svojim življenjem, za kar krivi starša. V času njegovega odraščanja naj bi bila premalo pozorna do njega, po njegovem sta zanemarjala njegove potrebe, se mu premalo posvečala in podobno. Zaradi tega zdaj kot tridesetletnik ne more živeti normalno, starša izsiljuje za denar, grozi jima, da bo doma vse razbil, ju celo fizično napadel … Mama njegovim grožnjam popusti, da bo mir v hiši, vendar ni nič boljše. Ne posluša partnerja, ki ji prigovarja, naj sinu postavita meje, kar pomeni, naj začne skrbeti sam zase.

PONOVNO ZAUPANJE

V svetovalnico je po dogovoru prišla pretresena naročnica z možem. Še vedno je bila v šoku, ker je odkrila, da jo je mož prevaral s sodelavko, in to ni bilo samo enkratno dejanje. Najbolj pa mu je zamerila, da ji ni vsega odkrito povedal, ko ga je soočila s storjenim, ampak je morala sama dalj časa raziskovati, za kaj je sploh šlo in na kakšen način. Meni, da bi ji bilo lažje, če bi ji takoj vse priznal. Mož je pripravljen narediti vse, kar je v njegovi moči, da bi mu odpustila in da bi znova zaživela v miru.

SREČA

Pri svojem delu vedno znova srečujem ljudi, ki si poleg razrešitve trenutne večje težave želijo biti predvsem srečni. Zdi pa se, da je sreča neulovljiva, vedno znova se jim izmika in hrepenenje ostaja. Naročnica, s katero zdaj delam, trdi, da ji je življenje namenilo samo slabe stvari, izgube, slabo partnersko zvezo, tudi prijatelji so se z leti odtujili. Za nameček se je je lotila še kronična bolezen, ki prav nič ne prispeva k njenemu veselejšemu in kakovostnejšemu bivanju.

Vsi si želimo živeti srečno in zadovoljno, čeprav vemo, da je to nemogoče, saj nam življenje prinaša tudi neprijetne stvari. Recimo, da pri vzgoji otrok mislimo, da bodo srečni, če jim bomo uresničevali vse želje. Posledično bodo imeli čarobno otroštvo, ampak ali jih tako pripravimo na samostojno življenje? Tudi zato imamo veliko telesno odraslih otrok, ki tudi čustveno nočejo odrasti, ostajajo doma in se pustijo še naprej razvajati. Kaj pa je s tem narobe? Starševska vloga je namreč v tem, da svoje otroke naučijo, da so za svojo srečo in...

POMOČ VNUKOM

Babice pogosto sprašujejo, kaj lahko storijo, da bi pripomogle h kakovostnejšim odnosom v družini, če se ne strinjajo z vzgojo vnukov in ravnanjem svojih otrok. Tudi naročnica, ki prihaja na svetovanje v zadnjem času, meni, da bi lahko hčerka drugače, predvsem pa strpneje ravnala z otrokom, ga manj kritizirala in mu bolj zaupala. Boli jo, ko vidi vnučka prizadetega, objokanega, včasih trmastega in jezljivega, ko tepe mlajšo sestrico ali pa se zapre v sobo in noče jesti ali priti k njej na obisk. Zaveda se, da imata vzgojo v rokah njegova starša in da se ne sme vtikati v njun način delovanja, zanima pa jo, kaj lahko naredi kot babica.